|
 Kontakt |
ZGODOVINA KRAKOVA Poglavje je predvsem sklop informacij, ki so povečini znane, vendar raztresene v različni literaturi. Zbrane skupaj v naslednjem poglavju kažejo detajlnejši pregled nastanka Krakova na enem mestu in v celoti, to je od časov pred našim štetjem do danes. OBDOBJE OD NEOLITIKA DO NASTANKA EMONE Številne najdbe kamnitih predmetov v bližini današnjega Krakova iz neolitskega obdobja (4000-2000 pr.n.št.), potrjujejo tukajšnje človeško bivanje. Temu obdobju je sledila visoko razvita bronastodobna količarska kultura na Ljubljanskem barju. Severovzhodni del barja je zavzemal tudi območje med Prulami in Malim grabnom. Glede na številne bronaste in bakrene izdelke, ki so jih našli v strugi reke Ljubljanice (v odseku pri Krakovem) sklepamo, da so se zadrževali tudi tukaj. Reka jim je namreč predstavljala pomembno prometno po, naselitev ob njej pa je pomenila ugoden položaj za življenje. Do 13.st.pr.n.št. je Ljubljanica ostala pomembna prometna žila. O tem pričajo najdeni predmeti v njej in okolici iz obdobja kulture žarnih grobišč, ki so izkoreninili mostiščarsko gradbeno tradicijo. Tako se je verjetno življenjski utrip preselil nižje h Grajskemu hribu . Zamočvirjena podoba območja ob Ljubljanici (danes Prule in okolica) po izginotju koliščarske arhitekture ni bila več vabljiva za stalno naselitev in je za dolgo utonila v pozabo. Nekako v 7.st.pr.n.št., konec bronaste dobe . začetek starejše železne dobe, se na našem ozemlju naselijo Iliri. Tudi iz tega obdobja so znane najdbe v strugi Ljubljanice, ki potrjujejo, da je bilo ob reki pristanišče, in to verjetno nekje v bližini ali celo na področju, ki ga opisujeva. O življenju ilirsko-keltskega plemena Tavriskov na tem območju v 4.st.pr.n.št. nam ni znano veliko, saj imamo iz obdobja mlajše železne dobe zelo malo najdb. OBDOBJE RIMSKE EMONE Na območju Ljubljane so že okoli leta 30 pr.n.št. naselil Rimljani, ki so tam postavili legijsko taborišče Emono, ki je kmalu postala tudi upravno središče. Obzidje je segalo tudi do Krakovske ulice. V času rimske Emone naj bi bili tukaj naseljeni ribiči, saj je bila takrat Ljubljanica še polna rib. Pred severno in zahodno stranjo obzidja je bil poglobljen jarek, v katerega je bila napeljana voda izpod šišenskega vrha in Golovca. Nekaj posebnega je bila v Emoni antična vodna napeljava, ki je bila v Kamnigorici v rabi še leta 1737. ta prastari vodovod ja napajal komendski in stenski vodnjak poleg mestnega stolpa v Krakovem. Z ostanki vodnih kot tudi kanalizacijskih naprav propadle Emone so se pozneje okoristili Krakovčani. čista talna voda je namreč napolnila stare napeljave in znani studenec .Prindeljc.(Brundel), ki se je na Krakovskem nasipu izlival v Ljubljanico, je bil ustje nekdanje rimske kanalizacije. Ob vseh štirih cestah, ki so vodile iz mesta so bile naselbine. Ob Ljubljanici, preko katere je vodil most, so bili ribiči in čolnarji. Med leti 100 do 50pr.n.št. so Rimljani po dogovoru s Kelti v sotočju Gradaščice in Ljubljanice (območje današnjega Krakova) ustanovili svojo vojaško naselbino, predstražo Ogleja, in tu nastanili svojo I. in XIV. legijo. OBDOBJE PRED NASTANKOM MESTA LJUBLJANE O razvoju območja, kjer danes stoji Krakovo, nam v stoletjih, ki sledijo, ni veliko znanega. Pomembnejših podatkov nisva zasledili niti za čas prihoda Slovanov v 6.st., niti za obdobje frankovske nadoblasti v 8.st. Enako je pomanjkljivo dokumentiran čas nastanka velikega fevdalnega gospostva s središčem v Ljubljani in nadaljevanje tega obdobja vse do 12.stoletja, ko nastanejo trije mestni trgi. Edina opora pri iskanju zametkov današnje razporeditve ulic in hiš je topografska rekonstrukcija nastajajoče srednjeveške spanheimske Luwigane iz 10. st. OBDOBJE OD NASTANKA SREDNJVEšKE LJUBLJANE DO LETA 1849 Ljubljana se v listinah prvič omenja kot .grad. v 12. stoletju, v 13.stoletju pa že kot mesto . V poznem srednjem veku je dobila oznako treh mest pod gradom, z enim sestavnim historičnim delom je celo prestopila reko. Ljubljana je nastala iz Starega in Novega trga ter Mesta. Stari trg je najstarejši odprti trg, nato je sledila ureditev sedanjega Mestnega trga. Oba se raztezata med grajskim gričem in Ljubljanico, na njenem levem bregu pa je ob ostankih zidov Emone nastal Novi trg s pristaniščem. Mestno obzidje je do konca 18. stoletja oklepalo vse tri mestne dele posebej, obgrajska dva pa sta bila zvezana po njem s trdnjavo na hribu. Mestno obzidje se omenja že leta 1243, potekalo pa je na vzhodu od gradu po pobočju griča do mestnega stolpa, nato za hišami študentovske ulice preko vzhodnega roba Vodnikovega trga do Ljubljanice. Obzidje Novega trga je potekalo od današnjega šentjakobskega mosta po desni strani Zoisove ceste do vogala Emonske ulice, nato ob zahodni strani Križank preko Trga francoske revolucije, ob vzhodnem robu Vegove ulice do severozahodnega vogala vseučilišča, od tu pa preko Dvornega trga do Ljubljanice, kjer se je končalo s stolpom. Z obzidja sta se na Krakovo gledala dva velika stolpa. Prvi je stal blizu cerkvice sv. Lovrenca na Bregu, poleg sedanjega šentjakobskega mosta, drugi pa je bil na vogalu Emonske ceste s Zoisovim grabnom. Med njima pa je nasproti II.mestni deški šoli stal še manjši stolp. Meščani so bili od nemeščanskih okoličanov ločeni z mestnim obzidjem. Prebivalci primestnih vasi, na katere se je raztezala oblast mestnega sodnika (mestno pomirje), niso imeli meščanskih pravic, temveč so se preživljali kot poljedelci in mali obrtniki. Pred mestnim obzidjem se širile močvirnate loke in travniki. Krakovo se je razprostiralo na levem bregu Ljubljanice, pred južnim obzidjem Novega trga. Verjetno predstavlja najstarejše predmestno naselje, ki je do danes ohranilo svojo prvotno srednjeveško zasnovo. V virih se Krakovo kot naselje omenja šele leta 1450 (in der Krakaw) , čeprav je njegova zasnova starejša. I. Vrhovnik navaja podatek, da najstarejše ohranjene listine o krakovskih zemljiščih izvirajo že iz let 1271, 1277 in 1280. takrat naj bi križniki kupili šest kmetij ob Mali Ljubljanici (Gradaščici) poleg ljubljanskega mesta, pozneje pa še štiri zemljišča pred Gradiščem. šest kmetij ob Gradaščici iz leta 1271 je vsekakor treba šteti za šest prvih in najstarejših hiš Krakovega. Kasneje se je plemiška gospoda začela zaradi vse pogostejših turških vpadov priseljevati v mesto, na Novi trg, kjer so bili naseljeni križniški podložniki. Komenda jih je morala preseliti v Krakovo in tako so prvotnim hišam in njivam pridružile nove hiše. Kasneje so se tukaj naselili še ribiči, ki so se v 15. stoletju preselili iz sosednjega novega trga. Krakovo na bi bilo zaradi tega naseljeno načrtno. Na območju Krakovega je bila posest komende nemškega križiškega reda, zato so imeli pravico do ribarjenja in nadzora nad ribarjenjem na Ljubljanici in Gradaščici. Iz križevniškega urbarja iz 15.stoletja se vidi, da so bili Krakovčani njihovi podložniki. Ljubljano so zalagali z vedno svežimi ribami. Poleg ribarjenja so se ukvarjali tudi s prevozništvom po reki. Krakovčani pa so na Bregu opravljali tudi poklic nakladalcev blaga, na kar so čakali v gostilni Pri zlati ladji (.šifbirt.). Na Ljubljanici so se v tem času odvijale številne zabave ter slovesnosti, ki so se jih udeleževali tako čolnarji kot plemiči. Znana je veselica leta 1210, ki so jo pripravili ljubljanski gospodje. čez Ljubljanico so Krakovčani in Trnovčani naredili most iz strjenih ladij. Na eni strani so stali Krakovčnai in na drugi Trnovčani, ki so se spoprijeli z golimi pestmi. Tisti, ki so zmagali, so dobili nagrado. Zaradi pogostih postnih dni so bili križniški podložniki večino ribiči. Posebno znani so bili sladkovodni raki, ki so jih znali pripravljati zlasti krakovski gostilničarji. Zaradi račje kuge leta 1882 so izumrli. čolne in mreže za ribarjenje so izdelovali sami. Leta 1490 tamkajšnji urbar Krakovo razdeli na zgornjo stran, ki so jo sestavljale hiše na severu današnje Krakovske ulice, in na spodnjo stran, današnji zgornji del Kladezne ulice. Le-ta pa razporeditvi in značaju stavb še danes odraža najbolj originalni značaj. Ko so leta 1472 Turki oblegali mesto, so meščani porušili večino hiš zunaj obzida, da Turki pred mestom ne bi imeli oporišč. V zbirki listin Zgodovinskega arhiva ljubljane o tem priča listina iz leta 1471, v kateri cesta Friderik III. ukazuje rušenje hiš v predmestju: "Cesar Friderik III. zapoveduje sodniku in svetu v Ljubljani, naj naroče meščanom, ki imajo hiše in pristave v predmestju in še niso pogorele, da jih podrejo. Prestavijo naj jih v mesto na kraj, ki ga bo določil mestni svet ali deželni glavar. Odslej naj nikomur ne dovolijo gradnje v predmestju, da ne bi mestu nastala škoda (1471, 5.julij, Regensburg)." Krakovo si je današnji izgled izoblikoval po katastrofalnih požarih v letih 1770, 1774 in 1798. O točnem številu objektov in prebivalcev obstajajo prvi dokumenti iz leta 1788. Krakovo je tedaj štelo 81 objektov in 617 prebivalcev, Ljubljana pa je imela 938 objektov in 10047 prebivalcev. Očitno je bila tedanja vloga Krakovega sorazmerno večja kot danes. Danes število objektov ni bistveno večje, število prebivalcev je celo manjše. Ribištvo je vedno bolj zamiralo, zato so se Krakovčani začeli ukvarjati tudi z zelenjavo. Zelenjavo so gojili skozi vse leto in tako so kmalu začeli zalagati celotno Ljubljano ter še nekaj okoliških mest. oprijeli so se intenzivnega vrtnarstva, po čemer v manjši meri slovijo še danes, zato jih je dr.Janez Bleiweis hvalil v Novicah: "Vrti naših Krakovčanov so, kar se tič mnogovrstne zelenjave, morebiti najbolje obdelani na celem svetu. Kaj more pridno in umno obdelovanje, se vidi tukaj očitno. Kar se le more iz zemlje pridobiti, se tukaj iz nje pridobi, in ljubljansko mesto in še druge kraje oskrbujejo pridne Krakovčanke z zelenjavo skozi vse lepo." Kako znana je v zadnjih stoletjih postala zelenjava iz Krakovega, dokazuje prepoved policijske direkcije leta 1802 , da Krakovčanke ne smejo prihajati na trg pred 4. uro zjutraj. Mnoge so namreč prišle tja že okrog polnoči in zasedle večino prostorov na tržnici. Poleg vrtnarstva je bila pomembna tudi trgovina s kislim zeljem, ki se je začela okoli leta 1840 . Leta 1849 je ribištvo dokončno propadlo, saj so zgradili Dunajsko železnico, kar je pomenilo, da bodo blago prevažali z vlakom in ne po Ljubljanici. Pristanišče so iz Brega preselili na Jek (današnji Trnovski pristan). šele potres, ki je lata 1895 hudo prizadel Ljubljano, je spet začasno poživil prevažanje gradbenega materiala od Vrhnike do Ljubljane. OBDOBJE OD LETA 1849 DO DANES Ob koncu 18. in na začetku 19.stoletja so porušili srednjeveško obzidje. Z rušenjem obzidja se je mesto s prostora nekdanje srednjeveške Ljubljane lahko neovirano širilo in organsko povezovalo s predmestij. Krakovo se kljub prevzemu mestnih funkcij in širjenju mesta ni spremenilo in je do danes ohranilo enako srednjeveško podobo. Po potresu leta 1895 se izgled Krakova ni spremenil, iz česar lahko sklepamo, da ta predel ni bil preveč prizadet. Prebivalci Krakovega so se ob potresu dobro znašli. Zeljar Franc Jakopič jim je dal na voljo več kot dvesto zeljarskih sodov in kadi in jih dal postaviti na svoje posestvo na Mirju in Trnovskem pristanu. Revežem je razdelil precej hrane, pijače in odej. Sode so navalili drugega zraven drugega.- v enem sodu je bilo prostora vsaj za tri ljudi, za starše in enega otroka. V 20.stoletju, točneje 1931, je Krakovo štelo 81 objektov, 245 gospodinjstev in 950 prebivalcev. Bivalne razmere so se še vedno slabšale, saj je bilo poleg rezidenčnih prebivalcev vedno več tudi podnajemnikov. Zunanja podoba Krakova je še danes več ali enaka, kot je na srednjeveški parcelaciji nastajala skozi čas ter potem dobila končno podobo po požarih v 18. stoletju. Tudi po potresu konec 19.stoletja ni bilo večjih sprememb, izrazito pa si se dane spremenile dejavnosti prebivalstva. Danes je Krakovo pretežno stanovanjski predel. Le manjše število prebivalcev se še ukvarja z vrtnarstvom, precej več jih vodi različne obrtne dejavnosti, tako proizvodne kot storitvene. Redkih Krakovčank, ki se še ukvarjajo z vrtnarstvom, se je prijel naziv .krakovske solatarice.. Znane so po tem, da s posebnimi, le zanje značilnimi vozički, imenovanimi "cize", pripeljejo zelenjavo na glavni živilski trg.
|
